Kolumna (Legat, A.:
Inovativnost in javna naročila. V: Delo. Posel in denar; str. 40; 28. junij, 2010)
Inovativnost in javna naročilaV zadnjem času seje v Sloveniji spet začelo več govoriti o inovativnosti in razvojnih prebojih. Na osnovi usmeritev evropske komisije se sprejema uredba o uvedbi zelenih javnih naročil.
Moj namen ni širše analizirati potrebne in možne ukrepe, ki bi tesneje povezali znanost, raziskave in razvoj oziroma univerze, inštitute in gospodarstvo, saj bi to zahtevalo širši strateški razmislek o vlogi vsakega od vključenih partnerjev. O tem je v Delu, (sobota, 19. junija), že pisal dr. Marko Kos - z nekaterimi ugotovitvami se strinjam, vendar je njegov okvir obravnave po mojem mnenju preozek. Prepričan sem, da bi širša analiza ob primerjavi dogajanj v tehnološko najrazvitejših državah pokazala tudi potrebo po natančnejši opredelitvi delovanja univerz in inštitutov, istočasno pa tudi širše implikacije lastništva gospodarskih družb. Obstaja pa tudi področje, kjer lahko vlada ustvari pogoje za boljše inovativno okolje praktično takoj - to so javna naročila, ki obsegajo znaten delež bruto družbenega proizvoda.
Zelena javna naročila, vsaj na področju gradbeništva, so področje, kjer bi s primernimi rešitvami lahko postavili vrhunska strokovna in okoljska merila za trajnostni razvoj ter omogočili uvajanje najnovejših tehničnih in tehnoloških rešitev. Po drugi strani je vsakomur, ki pozna omenjeno področje, jasno, da uvajanje zelenih javnih naročil brez spremenjenih osnovnih pravil javnega naročanja ne more prinesti večjih rezultatov. Stanje v tem segmentu je namreč izrazito slabo: pri veliki večini javnih naročil, ne glede na tehnično zahtevnost naročila, se merila naročanja poenostavijo na najnižjo možno ceno. Zadnja novela zakona o javnih naročilih sicer odpravlja zahtevo, da mora imeti pri izbiri vsaj 60 odstotkov teže cena, vendar je ta kljub temu še vedno ključno, če ne celo edino merilo za izbiro pri večini javnih naročil. Tak pristop onemogoča ustrezno izbiro in pozneje kakovostno izvedbo naročila (očitnih dokazov za to je veliko), hkrati pa popolnoma izključi možnost uporabe novih materialov, tehnologij, postopkov, metodologij ipd. Še posebno je to slabo pri vseh hitro razvijajočih se področjih, kot so integracija alternativnih virov energije, uporaba sekundarnih in novih materialov, novih postopkov in metodologij.
Vzrokov za tako slabo stanje je več. Pripravljavci razpisov velikokrat ne poznajo zadnjega stanja stroke in dejansko niso sposobni pripraviti ustreznih tehničnih pogojev, zato si razpis poenostavijo s sklicevanjem na najnižje stroške. Na drugi strani se tudi strokovno dobro usposobljeni uradniki (ali zaposleni v podjetjih v večinski državni lasti) zaradi slabih izkušenj ne želijo izpostavljati: pri strokovno pripravljenem razpisu so namreč možne napake, pri merilu najnižje cene pa napake (v daljšem časovnem obdobju) drago plačamo davkoplačevalci. Za vsako državno ustanovo in podjetje v državni lasti lahko ugotovimo, da imajo svoj način javnega naročanja, ki ga le počasi (ali pa sploh ne) prilagajajo sedanjim problemom in potrebam ter praviloma ne vključujejo širših razvojnih vidikov.
Svojo vlogo v tem sistemu ima tudi državna revizijska komisija, ki svoje brezprizivne odločitve večinoma utemeljuje na osnovi kratkoročne cenovne analize: po našem vedenju le v izjemnih primerih upošteva stroške celotnega življenjskega cikla in širše strokovne vidike izvedbe naročila. Celovita ocena vplivov na okolje ni definirana niti v predlogih zelenih javnih naročil. Poznamo primer odločitve državne revizijske komisije, kije zavrnila našo pritožbo glede izbire izvajalca z izjemno nizkimi cenami in po našem mnenju pomanjkljivo strokovno usposobljenostjo: ugotovila je, daje cena ustrezno merilo, preverjanje strokovne usposobljenosti pa je po njihovem mnenju naloga naročnika.
Če želi vlada izboljšati inovativno okolje, bi morala najprej sama z ustrezno izvedbo javnih naročil omogočiti in stimulirati prenos dobrih tehničnih rešitev in raziskovalnih rezultatov v prakso. Predvsem pri razvoju novih tehnologij so javna naročila odlično orodje, ki lahko motivira domačo industrijo, da skupaj s partnerji iz raziskovalnih krogov pospešeno razvija in trgu ponudi vsebinsko in cenovno konkurenčne izdelke oziroma storitve.
V tem smislu bi morali določiti razlike med »običajnimi« in »tehnološkimi« naročili, oziroma če poenostavimo: izvajanje varnostne analize prihodnjega odlagališča radioaktivnih odpadkov ali projektiranje energetsko varčne šole ne morejo biti obravnavani enako kot nabava pisarniške opreme ali toaletnih potrebščin. Vzporedno bi bilo treba omogočiti uporabo novih metodologij, materialov in postopkov, kar bi seveda zahtevalo tudi dodatne izvedbe pilotnih projektov in daljše spremljanje stanja. S stališča naročnika to kratkoročno seveda pomeni določene težave in dodatno delo, toda to je edini način za uporabo rezultatov raziskav v praksi.
Vse omenjeno bi bilo mogoče izvajati že po sedanjem zakonu o javnih naročilih, nujna bi bila le natančnejša definicija želja, potreb in omejitev naročnika. Vlada bi morala sprejeti enotne usmeritve, ki bi se jim morali prilagoditi tudi državni uradniki. In ne nazadnje bi za »tehnološka naročila« veljalo razmisliti tudi o vpeljavi dodatnih meril, ki tujim konzorcijem omogočajo prijavljanje na razpise le v sodelovanju z domačim znanjem: naj se sliši še tako bogokletno, podobno deluje večina razvitih evropskih držav, saj tako domače znanje laže uveljavijo in tudi nadgradijo.
prof. dr. Andraž Legat, Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG)
